Želimo si več. - Več ljubezni. - Več denarja. - Več priznanja. - Več svobode. - Več notranjega miru. Toda ali smo se kdaj zares ustavili in pogledali, kako ravnamo s seboj? Ali se sprejemamo in imamo radi takšne, kot smo? Ali pa nenehno iščemo nekaj, kar bi morali pri sebi spremeniti, izboljšati ali popraviti? - Nismo dovolj lepi, suhi... - Nismo dovolj uspešni. - Nismo dovolj inteligentni. - Nismo dovolj zanimivi. Želimo si več, vendar nekje globoko v sebi še vedno verjamemo, da moramo najprej postati boljši, da bi si to sploh zaslužili. In prav tukaj se skriva ovira. ⚠️☝️ Bolj ko zavračamo določene dele sebe, težje si dovolimo sprejemati več. Poglejmo okoli sebe. Ljudje, ki poznajo svojo vrednost in se sprejemajo tudi s svojimi nepopolnostmi, si pogosto lažje dovolijo več. - Upajo si prositi. - Zavzeti svoje mesto. - Sprejeti kompliment. - Zaslužiti več, ne da bi jih spremljal občutek krivde. - Biti ljubljeni, ne da bi morali nenehno dokazovati, da si ljubezen zaslužijo. 💰Podobno je z denarjem: več sredstev, kot jih imamo na voljo, več možnosti imamo, da jih oplemenitimo in ustvarimo še več.💰💰💰 🩷Tudi ljubezen do sebe je lahko takšno izhodišče. Bolj ko prepoznavamo svojo vrednost, bolj si dovolimo sprejemati tisto, kar je v skladu z njo.💖 💕 Zato vas danes vabim, da pogledamo vse tiste dele sebe, ki jih ne maramo. - Tiste, ki bi se jih najraje znebili. - Tiste, ki jih skrivamo in obsojamo. - Tiste, za katere verjamemo, da niso dovolj dobri. Kaj pa, če bi jih danes namesto zavračanja vzeli v svoj objem? Jih nežno sprejeli. Vzljubili. Kajti prav ti deli nas samih so nam morda pomagali zgraditi kariero, ustvariti dom, poskrbeti za družino in doseči vse tisto, na kar smo danes lahko ponosni. - Naš perfekcionizem nam je morda pomagal priti daleč. - Potreba po nadzoru nam je morda pomagala ustvariti stabilnost. - Strah pred razočaranjem drugih nas je morda spodbudil, da smo dajali več, kot smo zmogli. - Pretirana samostojnost nam je morda pomagala preživeti obdobja, ko smo verjeli, da se ne moremo zanesti na nikogar.

Potreba po nadzoru pogosto izhaja iz strahu. Strahu, da bo šlo nekaj narobe. Da bomo razočarani. Da se ne bomo mogli zanesti na druge. Da bomo na koncu spet morali vse rešiti sami. Zato prevzemamo odgovornost za vse. Vse predvidimo. Vse preverjamo. Težko prepustimo stvari drugim. Ker imamo občutek, da si lahko samo tako zagotovimo varnost. Toda... 💔 Bolj ko nadzorujemo, bolj se zapiramo vase. Namesto da bi se oprli na druge, se še bolj osredotočamo nase. Namesto da bi prosili za pomoč, vse naredimo sami. Namesto da bi zaupali, preverjamo. Namesto da bi dovolili drugim, da pridejo bližje, jim s svojim nadzorom pogosto nevede jemljemo prostor. In tako počasi ustvarjamo ravno nasprotno od tistega, kar si želimo: oddaljenost, osamljenost in občutek, da moramo vse nositi sami. 🤍 Toda varnost ne nastaja samo znotraj nas. Ustvarja se tudi v odnosih. V občutku, da se lahko na nekoga zanesemo. Da nam ni treba vedno vsega vedeti, predvideti ali rešiti. Da lahko pokažemo svojo ranljivost in smo kljub temu sprejeti. Da lahko prepustimo del odgovornosti, ne da bi izgubili sebe. Da lahko zaupamo, ne da bi imeli vse pod nadzorom. Nadzor nas morda varuje pred nepredvidljivostjo, hkrati pa nas lahko prikrajša za bližino, podporo in povezanost, ki jih potrebujemo. 🪞 Kje bi lahko danes malo popustili nadzor in si dovolili več zaupanja? Komu bi s tem dovolili, da pride bližje? In kako bi se ob tem počutili?

Velikokrat so nas učili, da moramo odpustiti. Da moramo razumeti drugega. Da ne smemo gojiti zamere. Da moramo iti naprej. Da moramo biti boljši od tistega, kar se nam je zgodilo. Toda kaj, če s tem samo še enkrat utišaš sebe? Kaj, če se za tvojim »odpuščam« še vedno skriva otrok, ki si ni nikoli upal reči: »To ni bilo prav.« »To me je prizadelo.« »Tega si nisem zaslužil.« »Ne dovolim več, da tako ravnaš z mano.« Ko nekdo prestopi tvoje meje, te ponižuje, nadzoruje ali ti jemlje občutek lastne vrednosti, se lahko v tebi nabere ogromno jeze. Toda če si se naučil, da je jeza nekaj slabega, jo morda obrneš proti sebi: - Namesto da bi rekel NE, se prilagodiš. - Namesto da bi postavil mejo, poskušaš razumeti drugega. - Namesto da bi priznal, da si bil prizadet, iščeš opravičila za njegovo vedenje. In potem si rečeš, da si odpustil. 🛑 Toda tvoje telo se še vedno odziva. Še vedno te stisne, ko ga vidiš. Še vedno te zaboli, ko se spomniš, kaj se je zgodilo. Še vedno težko rečeš NE, ker se bojiš posledic. Morda nisi odpustil. Morda si se samo znova odrekel sebi. ⚡ JEZA IMA SVOJE MESTO. Ne zato, da bi nekoga kaznoval. Ne zato, da bi ostal ujet v preteklosti. Ampak zato, da končno prepoznaš, kje je bila prestopljena tvoja meja. Da začutiš, kaj NI bilo sprejemljivo. Da si dovoliš reči NE. Da nehaš opravičevati vedenje, ki te je prizadelo. In da začneš svojo moč uporabljati za zaščito sebe, namesto da jo porabljaš za obvladovanje svojih čustev. Ko jeza dobi prostor, da jo varno začutiš in predelaš, lahko postopoma postaneš sposoben narediti nekaj, česar prej nisi zmogel: Postaviti mejo brez občutka krivde. Izbrati sebe, ne da bi moral drugega prepričevati, da imaš pravico do tega. In razumeti, da ti ni treba več dovoliti nečesa, kar te uničuje, samo zato, da bi lahko ohranil odnos. 🪞 ZATO SI ZAPOMNI: Odpuščanje ni dolžnost. Ni dokaz, da si dovolj ozaveščen, duhovno razvit ali da si resnično predelal svojo preteklost. In ni ti treba odpustiti, da bi lahko šel naprej.

Morda delaš več. Se bolj trudiš. Se izobražuješ. Prevzemaš odgovornost. Daješ ogromno. In kljub temu imaš občutek, da moraš denar vedno znova izsiliti. ❤️ Kaj pa, če težava ni v tvoji sposobnosti ustvarjati denar? Kaj, če je težava v tvoji sposobnosti prejemati? Poglej odnos do ljubezni. Če kot otrok nisi prejel dovolj ljubezni, pozornosti ali varnosti, ti je lahko tudi danes težko sprejeti ljubezen. 🤍 Ko te nekdo objame, se v tebi nekaj zapre. Ko ti nekdo izkaže naklonjenost, postaneš sumničav. Ko ti partner nekaj reče, se takoj postaviš v obrambo. Dajati ti je lažje kot prejemati. Ker ti dajanje daje občutek nadzora. 💶 In podobno je lahko z denarjem. Delaš več. Daješ več. Dokazuješ svojo vrednost. Težko postaviš višjo ceno. Težko sprejmeš, da ti nekdo nekaj da. Kot da moraš najprej narediti dovolj, da si to zaslužiš. Toda bolj ko se siliš, bolj ostajaš v preživetju. Daješ, da bi dobil. Delaš, da bi si zaslužil. Nadziraš, da bi se počutil varno. In temu rečeš ambicija. Morda pa je pod vsem tem nekaj veliko bolj preprostega: ⚠️ Ne znaš prejemati. In neprejemanje je lahko tudi način, kako zapuščaš samega sebe. Ne dovoliš si sprejeti tega, kar v resnici najbolj potrebuješ. 🪞 Zato se vprašaj: Kaj še vedno nisem razrešil s svojim očetom, mamo ali svojo preteklostjo, zaradi česar še vedno verjamem, da si moram zaslužiti tisto, kar bi lahko preprosto sprejel?

Pripravila sem kratek test – 12 vprašanj, za katere potrebuješ približno 3 minute. Gre za vzorec, ki ga je tvoje telo nekoč razvilo, da bi ti pomagal ostati v varni bližini drugih. Danes pa se lahko isti vzorec še vedno nezavedno ponavlja v tvojih odnosih – tudi takrat, ko ga že razumeš. Najbolj izrazito se običajno pokaže v partnerskem odnosu, lahko pa ga prepoznaš tudi v odnosu do otrok, prijateljev, staršev ali drugih ljudi. Na koncu testa boš izvedel/a, katera strategija je pri tebi najbolj izrazita: • kaj jo vzdržuje, • kako se kaže v vsakdanjem življenju, • kaj te stane • in kateri je tvoj naslednji korak. Rezultat vidiš takoj. V naslednjih dneh ti pošljem še nekaj sporočil, v katerih bomo šli še globlje v razumevanje teh vzorcev. 👉 TEST Če želiš, lahko v komentar napišeš, katera strategija se je pokazala pri tebi. Včasih je že to, da svoj vzorec prepoznaš in poimenuješ, prvi korak k spremembi.